Od Centralnoafriške republike do Južnega Sudana, od Sirije do Afganistana, so se napadi na otroke v kriznih žariščih nadaljevali tudi v prvih mesecih letošnjega leta. Brez sramu in občutka odgovornosti oborožene strani še vedno ne upoštevajo enega najosnovnejših pravil vojskovanja: zaščite otrok.

Uporabljajo vse metode vojskovanja, ne glede na njihov uničujoč oziroma smrtonosen vpliv na otroke. Napadi na šole, bolnišnice in drugo civilno infrastrukturo, ugrabitve, vključevanje otrok v oborožene spopade, zlorabe v priporih in osamitve otrok ter onemogočanje humanitarne pomoči so postale običajne metode vojskovanja in del vsakdana.

V Jemnu, na primer, je bilo od začetka leta v spopadih ubitih 220 otrok in več kot 330 ranjenih. Skoraj 4,3 milijona otrok grozi lakota, kar je 24 odstotkov več kot v letu 2017. Akutna driska in izbruh kolere, zaradi katerih je lani umrlo več kot 400 otrok, mlajših od petih, se naglo širita in bi lahko zahtevala še več mladih življenj ob začetku deževne sezone in poslabšanju higienskih razmer.

V Siriji upanje za vzpostavitev miru še naprej bledi. Samo v prvih treh mesecih letošnjega leta je bilo potrjenih več kot 70 napadov na bolnišnice in zdravstvene ustanove, zaradi česar so otroci in njihove družine ostali brez nujno potrebne zdravstvene oskrbe. Od začetka vojne je bilo napadenih že več kot 300 šol. Približno 5,3 milijona otrok je zapustilo svoje domove in postalo notranje razseljenih ali beguncev in skoraj 850.000 otrok ostaja ujetih v obkroženih ali težko dostopnih področjih.

V Gazi smo lahko po marčevskih protestih videli mrtve in ranjene otroke, ponedeljek pa je bil z novimi otroškimi žrtvami najbolj nasilen in smrtonosen dan od začetka vojne v Gazi v 2014.

V Bangladešu več kot 400.000 otrok manjšine Rohingya po grozodejstvih, ki so jih doživeli v Mjanmaru, nujno potrebuje humanitarno pomoč. Deževno obdobje se približuje, tveganja za izbruh kolere iz vodo povezanimi boleznimi pa največja doslej.

V Južnem Sudanu, prvi državi, ki sem jo obiskala kot izvršna direktorica UNICEF-a, je bilo vsaj 2,6 milijona otrok prisiljenih zbežati iz svojih domov. Več kot milijon otrok je akutno podhranjenih, vključno z 250.000 hudo podhranjenimi, zaradi česar njihova življenja visijo na nitki. Čeprav so oborožene skupine letos izpustile skoraj 600 otrok vojakov, jih približno 19.000 še vedno uporabljajo kot borce, nosače, kuharje in spolne sužnje.

V Afganistanu je bilo v prvih treh mesecih letošnjega leta v spopadih ubitih več kot 150 otrok in preko 400 ranjenih.

Obnovljeno nasilje je v Centralnoafriški republiki prisililo 29.000 otrok, da zapustijo svoje domove, skupaj jih je notranje razseljenih že 360.000. Več kot 40 odstotkov otrok, mlajših od pet let, trpi zaradi kronične podhranjenosti in kar tretjina otrok ne hodi v šolo.

V vseh omenjenih kriznih žariščih in številnih drugih državah si UNICEF v sodelovanju s partnerji prizadeva storiti vse, da bi omilil trpljenje najbolj ranljivih, otrok ločenih od svojih družin, prestrašenih in samih, bolnih otrok v prenatrpanih begunskih taboriščih, otrok na begu ter tistih, ki stradajo zaradi pomanjkanja hrane.

Kljub pomanjkanju finančnih sredstev – doslej smo prejeli le 16 odstotkov vseh potrebnih sredstev za zagotavljanje nujne pomoči v kriznih žariščih v letošnjem letu – smo odločni, da bomo še naprej pomagali najbolj ranljivim. Pomagamo podhranjenim otrokom, izvajamo akcije cepljenja otrok, spodbujamo njihovo šolanje ter jim omogočamo zaščito.

Toda humanitarna pomoč sama po sebi ni dovolj. Otroci potrebujejo mir in zaščito ter varnost vsak dan. Pravila vojskovanja prepovedujejo napade na civiliste, napade na šole in bolnišnice, vključevanje otrok v oborožene spopade in prisilno zadrževanje otrok kot tudi onemogočanje humanitarne pomoči. Kadar izbruhnejo spopadi oziroma vojne, je potrebno omenjena pravila spoštovati. Tisti, ki jih sistematično kršijo, morajo zato odgovarjati in biti kaznovani. Dovolj je bilo napadov na otroke. Prenehajte z njimi!«

Vir: Slovenska fundacija UNICEF & Mlad.si